Ko sem prišla na svet, je bil moj materinski jezik slovenski znakovni jezik. ❤️
Moja mama je gluha, moj oče pa naglušen, zato sta za sporazumevanje uporabljala znakovni jezik.
Fotografija 1994
V vrtec sem hodila eno leto med slišečimi otroki. Ko sem dopolnila dve leti, sta me starša vpisala v Center za sluh in govor Maribor. Tam sem se prvič srečala z gluhimi otroki in začela uporabljati znakovni jezik tudi v družbi.
Fotografija 1996
Znakovni jezik mi je dal občutek pripadnosti in ponosa, čeprav začetki niso bili lahki.
Šolska leta so bila zame velik izziv. Ker sem Gluha, sem se morala truditi še bolj kot drugi. Pouk je temeljil na govoru, česar nisem mogla razumeti. Učenje govora mi je bilo zelo naporno, saj se nisem mogla učiti iz poslušanja. Zanašala sem se na opazovanje in na pomoč sošolk, kadar nisem razumela snovi. Nekateri učitelji so sicer poznali osnovne kretnje, vendar to ni bilo dovolj, da bi mi olajšali učenje.
Nekoč sta tudi moja mama in oče obiskovala šolo na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Sama sem se na športnih dnevih in srečanjih pogosto srečevala z gluhimi in naglušnimi iz različnih krajev. Tako sem spoznala Zavod v Ljubljani, ki me je navdušil s svojim spodbudnim okoljem, kjer so učitelji in učenci tekoče uporabljali znakovni jezik. Ta izkušnja me je tako navdihnila, da sem se po osnovni šoli odločila za vpis na Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani.
Ko sem izvedela, da sem bila sprejeta v srednjo šolo in dijaški dom, sem bila presrečna. 🤩
Prvič sem se počutila svobodno, saj sem lahko brez zadržkov komunicirala v znakovnem jeziku. Kljub temu sem ob prihodu doživela šok – moji sošolci so znali veliko več kretenj kot jaz. Pogosto sem čutila sram, ko so me spraševali, zakaj ne obvladam jezika bolje, saj sta moja starša gluha. Zaradi očetove odsotnosti in mamine zasedenosti smo doma manj uporabljali znakovni jezik, kar je vplivalo na moje znanje.
S trdim delom in predanostjo sem nadoknadila zamujeno. Danes tekoče komuniciram v slovenskem znakovnem jeziku in še naprej osvajam nove kretnje. Ta izkušnja mi je dala zavedanje, kako pomembno je, da gluhi otroci že zgodaj osvajajo znakovni jezik, saj se tako hitreje razvijajo in razumejo svet okoli sebe.
Moja pot ni bila vedno lahka. Spomnim se, kako sem v osnovni šoli težko spala, ker sem vedela, da bom morala nastopati pred občinstvom. Govorila sem pesem, vendar se ob tem nisem počutila, kot da sem res jaz. Tišina občinstva me je prizadela, in po nastopu sem skrivaj jokala. Takšne izkušnje so bile zame boleče, vendar so me hkrati naredile močnejšo.
Zaradi tega od takrat vztrajam, da ne govorim, razen če čutim, da me kdo res razume in spoštuje. Če se kdo prilagodi z znakovnim jezikom, sem pripravljena tudi govoriti.
Fotografija 2003
Lahko govorim, vendar imam zaradi narave gluhote drugačen ton. Zato poudarjam: nisem gluhonema – sem Gluha!
Žal pa se pogosto srečujem z neprilagojenostjo okolja in ljudi. Slišeči večinoma uporabljajo le govor in pisanje, medtem ko gluhi uporabljamo znakovni jezik, pisanje in v nekaterih primerih tudi govor. Obstajajo tudi slišeči otroci gluhih staršev (CODA), ki obvladajo vse tri načine izražanja. Prav tako so tu tolmači, ki se naučijo znakovnega jezika in tako zmožno povezujejo tri oblike komunikacije – govor, pisanje in znakovni jezik. Vsak od nas ima svoj način izražanja in jezik, zato je ključno, da spoštujemo drug drugega ter gradimo mostove med našimi svetovi.
Na tej poti sem hvaležna tudi za tehnologijo, ki mi pomaga pri učenju in izražanju. Lektoriranje in predlogi, ki jih prejemam, mi odpirajo nove možnosti za izražanje v slovenščini, hkrati pa krepijo moje zaupanje v pisno komunikacijo.
Naj zaključim s sporočilom:
Spoštujmo to, kar nas dela edinstvene. Smo različni, a enakovredni.
Hvala, ker ste si vzeli čas za branje moje zgodbe. Zapisala sem jo iz srca. ☺️
Add comment
Comments